Povzetki predavanj za starše
Šolsko leto 2019/20
Anka Patru: Čustva in razum - kako v čustveno zahtevnih dialogih?
Šolsko leto 2017/18
Dr. Karel Gržan: BITI SREČEN NI DOBITEK, AMPAK ODLOČITEV
Dr. Ranata Salecl: ZANIKANJE IN IGNORANCA
Šolsko leto 2016/17
Dr. Manca Košir: SKUPNOST – PROSTOR UČENJA ODLIČNOSTI
Šolsko leto 2015/16
Dr. Grega Repovš: KAKO NAM LAHKO POMAGA POZNAVANJE DELOVANJA MOŽGANOV?
Četrtek, 21. januar 2016
Inteligentnost ločimo na kristalizirano in fluidno. Fluidna je tista, ki je odvisna od osnovnih sposobnosti našega kognitivnega sistema, kot sta hitrost procesiranja informacij ali pa število k stvari, ki jih lahko zadržimo v delovnem spominu. Te sposobnosti naraščajo od rojstva, dosežejo vrhunec med 25. in 30. letom, nato pa začno počasi upadati. Večinoma so dedno pogojene. Kristalizirana inteligentnost pa se nanaša na sposobnosti, ki izhajajo iz nakopičenega znanja, izkušenj in veščin. Te lahko gradimo in izboljšujemo vse življenje in so manj dedno pogojene. Kristalizirani inteligentnosti lahko rečemo tudi modrost.
Dolgoročni spomin je stalni pomnilnik znanja. Hrani vse vtise, izkušnje, informacije, čustva, sposobnosti, besede, datume in dejstva. Pomeni vse znanje neke osebe. V nasprotju s kratkoročnim spominom je njegova zmogljivost praktično neomejena. Informacije se lahko v tem spominu hranijo minute, leta ali celo življenje.
Dolgoročni spomin se deli v dve glavni skupini: deklarativni spomin (spomin znanja) in nedeklarativni spomin (spomin obnašanja). Deklarativni spomin ima dve podkategoriji: epizodni spomin (ali osebni spomin) in semantični spomin (ali splošni spomin). V epizodnem spominu hranimo vsakodnevne dogodke, npr. včerajšnje kosilo, ter pomembnejše spomine, kot je rojstvo otroka, smrt v družini ... Močnejši ko je nek vtis in večkrat ko se ga spominjamo, tem bolj je prisoten v našem spominu.
V semantičnem spominu hranimo splošno znanje, npr. glavna mesta, Pitagorov izrek ... V nedeklarativnem ali proceduralnem spominu se hranijo sposobnosti in veščine. To so zlasti motorične sposobnosti, npr. hoja, kolesarjenje, rolanje, plavanje, ples ali smučanje. Raziskovalci so dognali, da kompleksne dejavnosti, kot je vožnja s kolesom, ostajajo, saj se npr. pri kolesarjenju zahteva tudi občutek za ravnotežje. Sposobnosti, kot je igranje klavirja ali vožnja z avtom, pa se lahko hitro poslabšajo.
Hipokampus shranjuje informacije v dolgoročni spomin. Odgovoren je za novo učenje, zelo različne informacije med seboj povezuje, ko pa so informacije povezane, ga ne potrebujemo več. Če se ob poškodbi poškoduje hipokampus, potem se pacient brez težav spominja stvari za nazaj, tega, kar se trenutno dogaja, pa ne. Neokorteks je odgovoren za dolgoročno hranjenje informacij, počasno in trajno učenje.
Znanstveniki so dokazali, da učenje igranja klavirja povzroča strukturne spremembe v možganih. Ko se ga začenjamo učiti, zelo hitro pride so sprememb v možganih, strukturne spremembe v možganih pa nastanejo, če se igranja učimo zelo dolgo. To dokazuje, da je pri učenju ključno ponavljanje.
Če lahko nekaj navežemo na že prej pridobljeno zanje, se veliko več zapomnimo. Več kot znamo, prej se zapomnimo novih stvari in jih tudi prej razumemo. Če se želimo nekaj naučiti, moramo biti pozorni. Pozornost lahko treniramo z vajo. Vaja (ponavljanje, treniranje) pri učenju vsake stvari je zelo pomembna. Kar se naučimo na hitro, hitro izgine, če pa se več dni učimo po delih, bomo pridobili veliko več trajnega znanja. Ponavljanje (vaja) mora biti aktivno; kdor se uči aktivno, se zapomni dvakrat več. Pomembna veščina oziroma kategorija učenja je organizacija. Če si hočemo veliko informacij zapomniti, je potrebna organizacija teh informacij v sklope oziroma kategorije.
Konsolidacija učenja je proces, ki se zgodi po zaznavanju informacije in pripomore k trajnemu skladiščenju v spomin, oziroma proces organizacije kompleksnih informacij, ko se informacije shranijo v dolgoročni spomin. Pri tem je lažje konsolidirati informacije, ki so smiselne in se povezujejo z nečim že znanim, ter informacije, ki so čustveno »nabite«. Dokazali so, da so med spanjem aktivna ista področja kot takrat, ko smo se učili. To dokazuje, da je za utrjevanje spominov spanje zelo pomembno.
Daniel Kahneman, izraelsko ameriški psiholog, ki je prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo, je rekel, da se naše vedenje oblikuje na osnovi dveh sistemov. Prvi sistem je hiter, avtomatičen, pogost, emocionalen, stereotipen. Drugi sistem pa je počasen, naporen, preračunljiv, zavesten, logičen. Vsako učenje novih veščin naj bi bilo povezano s prehodom iz drugega sistema v prvega. Prvi sistem so avtomatični procesi, drug sistem pa voljni procesi, ki zahtevajo pozornost in imajo omejene kapacitete. Zato je vsako novo učenje na začetku zelo naporno, terja veliko energije, ko pa že veliko znamo, gre hitreje in lažje.
Predavatelj je predstavil Stroopov test. Stroop je raziskoval vpliv kombiniranih dražljajev na izvajanje posamezne naloge. Ugotovil je, da medtem ko branje besed, ki so izpisane v inkongruentni barvi (npr. beseda “rdeča” izpisana v zeleni barvi) ni pomembno počasnejše od branja nevtralnih besed, izpisanih s črno barvo. Je pa mnogo počasnejše poimenovanje barv, če je npr. beseda »zelena« napisana z rdečo barvo. Stroopov učinek dokazuje, da če smo nečesa navajeni oziroma, če je neka dejavnost avtomatizirana (npr. branje), jo je zelo težko narediti drugače. Če želimo zato spremeniti določene navade, bomo potrebovali ogromno truda. Iz tega razloga se je pametno učiti na tak način, ki prinaša čim boljši učinek. Neučinkovitih učnih navad se bomo pa zelo težko znebili. Skoraj tako kot kajenja.
Pri učenju je zelo pomembno še naslednje dejstvo. Če želiš oblikovati novo vedenje (npr. nov način učenja), se je dobro nagraditi. Velikost nagrade pa ni pomembna. Raziskave so potrdile, da so se člani eksperimenta enako oziroma celo bolj trudili v učenju, če so jim za nagrado ponudili sadni sok, kot pa če so jim za pravilno rešeno nalogo ponudili denar. Zelo pomembna je tudi samokontrola. Ljudje, ki jo premorejo, so v življenju uspešnejši. Moč volje je odvisna od tega, ali smo spočiti, od našega splošnega razpoloženja, moč volje pa seveda lahko tudi treniramo. Predavatelj za ohranitev možganske kondicije odsvetuje kognitivne treninge, svetuje pa učenje novih stvari ter nabiranje izkušenj na različnih področjih. Več stvari kot znamo, več in hitreje se lahko naučimo in razumemo.
Pomembno je »predihati« glave (zdrav duh v zdravem telesu). Vsakodnevno gibanje podaljšuje življenjsko dobo in ohranja možgane v dobri kondiciji. Največji sovražnik splošnega zdravja in zdravja možganov je stol. Dlje časa kot neprekinjeno sedimo, slabše je naše zdravje. Če neprekinjeno sedimo osem ur, potem tudi popoldanski sprehod ali tek ne bo izničil škodljivega učinka stola. Vsake pol ure je potrebno vstati in se sprehoditi, malce pognati kri po žilah. To preprečuje usedanje škodljivih snovi v možganih.
Po predavanju zapisala Saša Bogataj Suljanović.
Šolsko leto 2013/14
Povzetki predavanj iz šolskega leta 2013/2014
Aaron Marko, Zakaj uživam?
predavanje za starše 31. 1. 2013
Ko smo pod stresom, imamo v krvi adrenalin. Pravi odmerek adrenalina stimulira, preveč adrenalina pa povzroči, da učinkovitost pade, pojavljajo se motnje pozornosti in različni psihosomatske bolezni.
ZAKAJ STRES PREDSTAVLJA OGROŽENOST?
WHO: stres je ena največjih nevarnosti za zdravje 21. stoletja.
V letu 1990 so bile tri največje nevarnosti za človeštvo pljučnica, diareja, otroška smrt.
V letu 2020 bodo največji vzroki za smrt srčni infarkt, depresije, anksioznost in prometne nesreče.
V Nemčiji je stres je glavni razlog psihičnih obolenj.
V letih od 1997 do 2004 je bilo duševno trpljenje na delovnem mestu zelo pogosto, doživljalo ga je več kot 70 % zaposlenih. Zdravljenje stane več kot 23 mrd €/leto.
POSLEDICE
EU: vsak 5. prebivalec trpi zaradi stresa in ima tipične simptome: glavobol, nespečnost, povečan srčni utrip, diareja.
Kar desetina bolniških odsotnosti je zaradi stresa.
Prizadeti vsi, nižji, višji sloji prebivalstva, otroci, menedžerji, gospodinje.
SLOVENIJA (2007): 20 % petnajstletnikov težave na čustvenem področju, nespečnost, nervoza, razdražljivost.
25 % jih meni, da življenje nima smisla!!!
IZGORELOST – BURNOUT je sindrom telesne in duševne izčrpanosti. Je izčrpavanje na psihičnem, telesnem in čustvenem področju. Pojavlja se kot negativna reakcija na stres in je enako pogosta pri moških in ženskah, v vseh starostih, pri vseh izobrazbah in na vseh vrstah delovnih mest. Najbolj ogroženi so visoko izobraženi ljudje med tridesetim in štiridesetim letom starosti.
KAJ JE STRES?
Stres je prilagoditvena reakcija telesa na vse, kar ruši uravnoteženost življenjsko pomembnih funkcij (Hans Selye, 1936).
STRESNI DEJAVNIKI IZGORELOSTI
- subjektivni občutek preobremenjenosti ali objektivno prevelika količina dela,
- nejasna poklicna, življenjska vloga in cilji,
- pomanjkanje strokovnega znanja,
- odgovornost za druge (tudi tveganje za posledice njihovih dejanj),
- slabi medsebojni odnosi,
- prevelika pričakovanja s strani družbe in samega sebe.
ZNAKI
- telesni (slabo počutje, utrujenost in izčrpanost, oslabljena imunost, bolečine v križu, glavobol, težave s prebavo in presnovo ter koronarnim sistemom, težave v spolnosti …),
- čustveni (tesnoba, brezvoljnost, jezljivost, pesimizem, zapiranje vase, čustvena otopelost, prezir in žaljiv odnos do ljudi …),
- znaki depresije,
- miselni (slabša koncentracija, pozabljivost, slabši uvid in (samo)kritičnost …),
- vedenjski (izogibanje odnosom, površnost, prepirljivost, zloraba psihoaktivnih sredstev, opuščanje telesnih in kulturnih aktivnosti …),
- duhovni (občutek nesmiselnosti, pesimizem, nestrpnost, destruktivnost, pasivnost, zanemarjanje, opuščanje vrednot ipd.).
KAKO DELUJE STRES?
- MOBILIZACIJA TELESA: razširitev bronhijev in pupil, povečan pritisk, pospešeno bitje srca in dihanja, boljša oskrba mišic s kisikom, izločanje adrenalina in kortizola,
- začnejo se odklapljati tiste telesne funkcije, ki niso nujne za preživetje: prebavne in reproduktivne!,
- BOJ ALI BEG - fight or flight reaction,
- nevarnost mine: telo se umiri.
NEGATIVNI STRES - DOLGOTRAJNI
Delovno mesto: adrenalin in kortizol se ne razgradita – telo se ves čas brani:
- visok krvni tlak, motnje prebave, manjša odpornost, nespečnost, manjši libido, menstrualne motnje, nevrodermitis,
- moški: bolj fizične posledice: bolezni srca in ožilja, prekomerna teža, visok pritisk, povečan holesterol,
- ženske: bolj psihosomatske posledice: migrena, nevrodermitis, depresije.
IMETI VELIKO DELA SAMO PO SEBI NI STRESNO – STRESNO POSTANE, KER IMAMO PREDSTAVO, DA BI GA MORALO BITI MANJ ALI DA BI MORALO DELO BITI DRUGAČNO!
KAKO UKREPATI?
1. POZITIVNA NARAVNANOST IN SAMOMOTIVACIJA, MOČ NAŠIH MISLI
So res tako močne? Katero je najpomembnejše vprašanje, ki si ga moramo zastaviti pred vsakim pomembnim opravilom ali sestankom, na začetku vsakega dne?
ZAKAJ UŽIVAM? (Zakaj bo danes lep dan? Česa se veselim? …)
To vprašanje je ključ do energije in vpliva na samomotivacijo. Česar se ne lotimo z veseljem, delamo slabe volje, v stresu in ne dosežemo optimalnih rezultatov.
Stres doživljamo, če naše predstave o tem, kar si želimo, niso skladne z realnostjo. Imamo tri možnosti. Lahko spremenimo realnost, lahko spremenimo predstave, lahko pa se jezimo in si s tem povzročamo dodaten stres.
“Daj mi pogum, da bom spremenil stvari,
ki jih lahko spremenim;
daj mi potrpljenje, da sprejmem,
česar ne morem spremeniti;
in daj mi modrost,
da ločim eno od drugega!”
(Oetinger)
»LOVE IT, CHANGE IT or LEAVE IT!«
2. PREHRANA
Ko smo 15 minut jezni, porabimo 350 mg vitamina C, toliko, kot ga je v štirih pomarančah. To je tudi razlog, zakaj se ljudje prehladijo, če so dolgo pod stresom.
3. GIBANJE
Najpomembnejša mišica našega telesa je srce. Najmanj trikrat po dvajset minut na teden (optimalno 5x) bi morali utrip srca zvišati na 140 do180.
4. SPANJE
Pomembna je zadostna količina kvalitetnega spanja. Spanje »na zalogo« ni dovolj.
5. SPROŠČANJE
Potrebno je skrbeti za sproščujoč dopust in najti nekaj, kar nas sprošča vsakodnevno. Poskrbeti moramo, da delamo tisto, pri čemer uživamo. Gabriel Garcia Marquez je napisal tekst o tem, kaj bi delal, če bi še enkrat živel. To se splača vprašati tudi samega sebe. Če vsak dan počnemo stvari, ki nas ne veselijo, potem je nujno narediti neko spremembo.
Po predavanju zapisala Saša Bogataj Suljanović
UMBERTO GALIMBERTI
predavanje v Cankarjevem domu, 5. 2. 2013
Mladi se danes spopadajo z zelo negotovo prihodnostjo, sprašujejo se, zakaj bi študirali, če pa ne vedo, kaj bi po študiju lahko z izobrazbo. Nepredvidljivost povzroča strah. Nietzsche, ki je prvi govoril o nihilizmu, pravi, da do tega pride, ko v življenju manjka cilj, namen, odgovor, ko nobena vrednota ne pomeni gotovosti.
Družba je bila pretežen del človekove zgodovine urejena hrierarhično, po francoski revoluciji, pa je vrednost hierarhije izginila, niso se oblikovale nove močne vrednote. Vrednota pa mora biti konsenz širše družbe; ko se skupne vrednote razblinjajo, družba izumira.
Nihilizem in pomanjkanje ciljev vodijo k vprašanjem, čemu oz. zakaj sem na svetu, imam kakšen socialni pomen … Mladi ne uživajo droge, da bi doživljali večje emocije, temveč da bi se anestezirali. Ne želijo doživljati svoje socialne anonimnosti. Galimberti pravi, da so to mladim naredile starejše generacije, zato mladih ne smemo obsojati.
Kako vzgajati otroke? Družina v današnjih časih lahko preživi zgolj, če sta oče in mama zaposlena. Otroci so prepuščeni institucijam, ulici, starim staršem, ne razvijejo občutka pripadnosti. Starši pogosto pravijo, da je dovolj le kvaliteta odnosa. Vendar to ne drži, pomembna je tudi količina časa, ki ga otrok preživi z materjo in očetom.Kadar se otrok čuti zavrnjenega, ne ustvari identitete. Starši otroke odpravijo s stavkom: »Ko boš velik, boš razumel«. S tem pa otroci sklepajo, da nikogar ne zanimajo. Identiteta je sad identifikacije. Destruktivna identifikacija – otrok ima o sebi slabo mnenje, pozitivna identifikacija – potrditev. Celo odrasli izboljšamo svoje delo, če smo pohvaljeni.
Identiteta se formira v prvih letih življenja. Kognitivne mape so naše informacije o svetu, emotivna mapa pa je zbir naših občutkov o svetu in sebi. Prva tri leta življenja so zelo pomembna, otroku moramo biti blizu, moramo ga pohvaliti, mu izraziti priznanje. Ker pa tega starši otroku pogosto ne morejo nuditi, kot nadomestilo nudijo igrače, kar je skladno z ekonomsko ureditvijo sveta. Otrok svoje emotivne mape napolni s pozitivnimi prepričanji o sebi. Otrokom pogosto dajemo stvari, še preden si jih sploh zaželijo. S takim načinom otroku ubijemo voljo, uničimo željo, želja pa je vzmet življenja. Tudi ljubezen je želja. Platon je rekel, da je ljubezen hči revščine. Če otroka napolnimo z materialnimi dobrinami, v njem ubijemo željo po življenju in ljubezni. Pomembno je, da otrokom znamo prisluhniti.
Ko gre otrok v šolo, vanj čustveno investirajo učitelji. Starši pa prepogosto postanejo sindikalisti svojih otrok, postavijo se proti učiteljem. S čustvi pa se ne smemo poigravati. Otrok v takem primeru pride v čustveno disonanco, saj ne ve, ali naj bo na strani mame ali učiteljice. Učitelje bi bilo potrebno vedno braniti.
V izobraževalnem procesu naj vzgoja in učenje ne bi bila ločena. Tudi šola bi morala krepiti čustveno dimenzijo osebnosti. V nas so impulzi, goni. Nasilneži z vedenjem izražajo svoja čustva. Čustev pa v današnjih časih ni lahko razvijati. Kant je rekel, da dobrega in zla ni treba definirati, saj razliko vsak občuti. Mladi pa danes te razlike ne začutijo. Dvorjenje je zamenjalo posilstvo, izraziti mnenje je zamenjalo zbrcati učitelja. Psihologi govorijo o psihoapatiji (primer v Italiji, ko sta dva brata ubila mater in mlajšega brata, potem pa, kot običajno, šla na pivo). Čustva pridobimo, se jih priučimo. O tem nas uči mitologija: Venera – ljubezen, Zeus – vladanje, moč. Zgodbe so pomagale učiti o čustvih. Danes ne smemo pozabiti mitov ali poučnih zgodb o svetnikih. Imamo literaturo, kjer se človek nauči, kaj je ljubezen, samomor, smrt. Književnost je vzgoja čustev.
Mladi danes ne vedo, kaj jih muči. Ne znajo imenovati svoje tesnobe. V Italiji si zadnja leta vzame življenje 500 mladih. Že Freud je pisal, da bi šola morala biti igra življenja.
V času odraščanja se pojavi spolnost, ki nas prisili, da na novo premislimo o svetu. Ves svet se spremeni v lepoto, v poželenje. To je težko obdobje, saj morajo mladostniki vse prevrednotiti skozi erotični ključ. Platon pravi, da se ne učimo od pameti do pameti, učimo se lahko le, če odpremo erotično spolno dimenzijo. Če le-ta ostane zaprta, se ne moremo učiti. Zato se lažje učimo tiste predmete, ki jih poučujejo učitelji, do kateih čutimo naklonjenost, ljubezen. Do znanja pridemo preko ljubezni. Ko vzgajamo, moramo otroku pokazati pot od gona do čustev. Zato potrebujemo učitelje, ki niso »računalniki«, ampak znajo komunicirati, znajo očarati, poučujejo tako, da v učencih povzročajo užitek – učenje v svetu ljubezni. Za tak način poučevanja, pa bi bilo treba imeti v razredih 12 do 15 učencev. Tak način poučevanja ni možen s tridesetimi. Dobri učitelji poučujejo s svojo osebnostjo, ne le s svojim znanjem. Zato vsak ne more biti učitelj. Potrebno bi bilo preverjati osebnosti učiteljev, ko jih zaposlujemo. Le svet, ki je emotivno vzgojen, bo ločil med dobrim in slabim, med prav in narobe.
Živimo v času informacijske tehnologije. Jezik informacijske tehnologije pa ni jezik ljudi, je reven, opustošen. Italijanski raziskovalec jezikoslovec De Marco je ugotovil, da je leta 1990 povprečen petnajstletnik poznal 1500 besed maternega jezika, leta 2003 pa le 600. Razmišljanje pa ni možno onkraj besed, ki jih poznaš. Informacijski svet ima še eno negativno plat. S svojim binarnim sistemom razvija le konvergentno inteligenco. Le-ta pomeni iskanje rešitev v tem, kar sem ti povedal (kot računalnik). Tako inteligenco spodbujajo TV-kvizi, ki postavijo vprašanje in ponujajo več možnih odgovorov. Divergentna inteligenca pa deluje drugače. Rešitve na vprašanje išče v težavi sami (Kopernik: koliko razlag dobimo, če razmišljamo, da planeti krožijo okoli Sonca). To je ustvarjalnost. V šoli so osebe z divergentnim načinom razmišljanja pogosto neuspešne, saj razmišljajo drugače. Za vsakršno oblast pa je dobro, če bi vsi razmišljali na enak način. Pri ljudeh s konvergentnim načinom razmišljanja ima oblast lahko delo.
Zgodil se je razkol med pripravo na življenje in med življenjem samim. Živimo v obdobju tehnike, ki pa človeka skoraj ne potrebuje več. Stroji nadomeščajo ljudi. Oddaljili smo se od vsega ročnega dela, vsi smo se preselili na kulturno in intelektualno območje. Imamo mlade, ki lahko živijo le na plečih staršev in njihovega nagrabljenega bogastva. Starši vzdržujejo otroke do 30. ali 40. leta. Mladi pa imajo v tem obdobju največjo biološko moč in lepoto. To lahko prodajajo. In hinavsko je, da se nad njimi zgražamo. Mladi imajo v sebi spolnost, reprodukcija pa se odlaga, zato je vse več težav na tem področju.
Intelektualna moč je največja med 20. in 30. Letom, mi pa moč mladih v tem obdobju zapravljamo. Mladi naj bi bili danes problem, celo huje, nepotrebni so. Razvili smo gospodarstvo in izgradili socialno ureditev, ki mladim ne dovoljuje, da bi bili uporabni. Edina vrednota je denar, ločimo le med koristnim in nekoristnim, ne več med dobrim in slabim. Ni več samoaktualizacije, le še korist. Če nisi koristen in produktiven, si izločen.
Galimberti je mnenja, da zahodna civilizacija propada, saj 17 % ljudi, kolikor zavzema populacija zahodne civilizacije, za svoj način življenja potrebuje 80 % svetovnih virov, ti pa niso neskončni, zato tudi naša rast ne more biti večna. Napovedal je spremembo, ki bo temeljila na obubožanju sveta, a le obubožanje lahko prinese odrešitev. Revščina vedno proizvede željo, ta pa vodi v potrebo po solidarnosti, ki nam v sedanjosti tako manjka. Prav zato bi obubožanje lahko prineslo odrešenje našemu svetu.
Po predavanju zapisala Saša Bogataj Suljanović
Krogotok nenehnih sprememb
http://www.youtube.com/watch?v=7yVEXhRg5vg