Strokovna ekskurzija v Gruzijo in Armenijo

Veliko in čudovito potovanje dijakov rusistov v Zakavkazje

Iskrena prijaznost še ni izginila s tega sveta, zagotovo jo najdete v Gruziji in Armeniji. To smo občutili in doživeli tudi z dijaki ruskih razredov, ko smo se ob koncu šolskega leta odpravili proti Kavkazu. Najprej v Gruzijo, ki nas je sprejela z veliko toplino in gostoljubnostjo. Ime glavnega mesta Gruzije, Tbilisi, pomeni 'topel', saj je v mestu veliko žveplovih vrelcev in toplo podnebje, glavno toplino in dušo pa mestu dajejo njegovi prebivalci. Ti povedo, da v mestu v skupnem razumevanju, sodelovanju in dobrih sosedskih odnosih živi 80 različnih narodov in ver. Pomembna simbolna točka mesta je Most miru, narejen tako, da večerno utripanje lučk v morsejevi abecedi izpiše kemične elemente, ki so v telesu prav vsakega človeka na tem svetu – čeprav smo si različni, smo v resnici pod kožo vsi enaki. Gruzija nas je očarala s svojo starodavno kulturo, ki je mešanica bizantinske, perzijske, antične, gruzinske in sovjetske arhitekture, modernega in starodavnega, impozantnih stavb in čipkastih detajlov. Vse to v svojem naročju nosi fascinantno hribovje in gorovje Kavkaza.

Naše navdušenje in tudi zadovoljstvo, da lahko na vsakem koraku komuniciramo tudi v ruščini, ki se je učimo v šoli, sta se še okrepila, ko smo pripotovali v Armenijo, v deželo objemov, sonca, žametno zelenih gora, najbolj okusnih marelic na svetu in šaha. Šah je v Armeniji obvezen šolski predmet, mladi si s to kraljevsko igro krepijo koncentracijo in razvijajo svoj um. Ob vstopu v Armenijo smo se hitro znašli na višini 1900 metrov in tudi občutili, kaj pomeni, ko se ob spremembi nadmorske višine kar šestkrat spremeni podnebje. Glavno mesto Erevan, ki leži na 990 metrih nadmorske višine, nas je začaralo s svojo elegantnostjo, svetovljanstvom in barvitimi hišami, zgrajenimi iz črnega, rožnatega in rumenega tufa. Najbolj pa smo bili seveda prevzeti ob pogledu na sveto goro Ararat. Tudi Armenija nas je navdušila s svojo nepopisno lepo naravo, starodavno kulturo in prijaznostjo.

Da smo obe deželi doživeli v vsej njuni pristnosti, da smo lahko pokukali tudi v kotičke lokalnih prebivalcev, bili lepo sprejeti na domačiji in kamorkoli smo prišli, da smo lahko ves čas prakticirali ruščino in nenazadnje, kar tudi ni nepomembno, dobro jedli in udobno spali, za vse to je zaslužna gospa Olga Kupljenik. To veliko in čudovito potovanje je organizirala z velikim posluhom in srcem za mlade in nam omogočila, da bo v naših življenjih za vedno ostala nepozabno lepa izkušnja.

Marjeta Petek Ahačič, prof. ruščine