Pogovorni večer z Jakobom Jašo Kendo
V četrtek, 18. 4. 2019, smo dijaki 3. e pripravili pogovorni večer s slovenskim prevajalcem, urednikom, literarnim zgodovinarjem, pisateljem in kulturnim menedžerjem, Jakobom Jašo Kendo. Rdeča nit našega pogovora, ki sta ga vodili Taša Križnar in Manca Štritof, je bilo njegovo doživljanje Apalaške poti, skozi živo besedo in knjigo.
Jakob Kenda je Apalaško pot, ki meri 3500 kilometrov, prehodil v šestih mesecih. Pot je tako fizično kot tudi psihično zelo naporna, vendar ga to ni ustavilo, saj so to bile njegove najstniške sanje. Zanj je imelo to potovanje posebno vrednost tudi s prevajalskega vidika, saj je želel spoznati Američane in njihovo kulturo. Z vidnim zadovoljstvom na obrazu nam je zaupal, da so to neverjetno dobri ljudje in da je bil tam v šestih mesecih deležen več dobrote kot prej vse svoje življenje. To izjavo je utemeljil z dejstvom, da pohodniki med seboj sodelujejo, si pomagaj in si ne kradejo. Obstaja rek, ki pravi, da je krasti pohodniku isto, kot bi angelu potrgal krila.
Kenda nam je povedal, da je poleg fizične in psihične priprave zelo pomembno, da si pohodnik pred odhodom na pot izbere pohodniško ime. To ime ima isto vrednost kot tisto, ki ti je dodeljeno ob rojstvu. Njegovo je bilo Shoolo the beast. Izbrala sta mu ga otroka in prvotno je bilo le Shoolo, vendar so ga dodelali njegovi sotrpini, saj zveni bolj možato in resneje, če se imenu doda še »zver«.
V letu, ko se je Kenda odpravil na pot, je bilo zelo veliko padavin, temu primerno pa so bili težki deli poti še težji. V takih primerih pohodniku poleg fizične moči in vztrajnosti zelo pomaga tudi dobra oprema, kar niso težke pohodniške palice in nepremočljivi usnjeni čevlji. Bolje je imeti tanke, lahke čevlje, ki se hitro posušijo in palice iz lahkega materiala. Slednje so mu prav prišle tudi ob srečanju z rakunom, pri odganjanju mrčesa in pri preprečevanju padcev, ki jih je bilo vseeno zelo veliko. Povedal nam je zgodbo o slepem moškem, ki se je odločil, da bo tekom cele poti štel svoje padce. S štetjem je obupal pri 5000 padcih, a je kljub temu prehodil Apalaško pot, saj se vse da, če se hoče.
Kljub neugodnim razmeram, blatu na poti, nenehnemu deževju, sopari in mrčesu, pa naš junak ni niti za trenutek pomislil, da bi vrgel puško v koruzo in končal svojo pot. Zaupal nam je, da je v primerih, ko se je znašel v zelo težki situaciji, bila sijajna baterija jeza, ki ga je napolnila z odločnostjo in je lažje nadaljeval pot.
Pred svojim odhodom je nekje slišal, da vsak petdeseti pohodnik sreča medveda, a je med potjo ugotovil, da je ravno obratno; vsak pohodnik sreča petdeset medvedov. Nekateri se z njimi spopadajo nespametno in jih napadajo s solzivci, kar ogromne kosmatince le še bolj razburi in jim vzbudi tek. Spet drugi pa grejo v druge ekstreme in jih želijo nahraniti, kar jih na koncu stane njihovih udov. Kenda je hudomušno dodal, da se je on z medvedi najraje soočil mirno in jih nagovoril z besedami: »Ah, pojdi domov, mali medo«. Ni nam pa povedal, če je pri tem imel polne hlače.
Ko se je pogovorni večer bližal koncu, je Razredni trio, ki ga sestavljajo Mija Suljanović na saksofonu, Jaša Potočnik na basu in Maj Rakovec na klavirju, zaigral pesem Summertime sadness. Njihov nastop je ganil vse poslušalce, najbolj pa Jakoba Jašo Kendo, saj so ga spomnili na hojo po Apalačih, ko se mu je proti koncu njegovega pohoda v glavi pela točno ta pesem.
Jakob Jaša Kenda je v našem dvournem pogovoru povedal veliko o svojih doživetjih v Ameriki in nam spotoma dal veliko nasvetov za življenje. Svetoval nam je, naj se ne bojimo novih stvari, naj zagrabimo vsako priložnost, ki jo imamo, predvsem pa je poudaril, naj živimo tako polno življenje, da bomo lahko rekli: »Spomnim se lanskega leta, kakor da bi bilo pred 100 leti.«
Manca Jerala, 3. e
