Zlata MEPI odprava - Cornwall 2012

Pot na našo zadnjo MEPI odpravo se je začela v petek 7.9. 2012, ko smo se zbrali na letališču Jožeta Pučnika, večinoma oblečeni v naše nove oranžne MEPI- puloverje, z polnimi nahrbtniki in širokimi nasmehi na obrazu. Oddali smo našo prtljago, šli skozi »security check«, ter duty free shop, ter se vkrcali na letalo, ki je letelo proti Angliji. Po 2 urah in pol, smo pristali na letališču Stansted, kjer nas je pričakalo za Anglijo dokaj nenavadno, sončno vreme. Prevzeli  smo prtljago, a našega potovanja s tem še ni bilo konec. Čakala nas je namreč še dvourna vožnja do avtobusne postaje Victoria, in nato še osem urna nočna vožnja do Cornwalla- natančneje do mesta Truro. Seveda ta ni minila povsem »mirno«.  Mrzel zrak je pihal iz vseh strani, avtobus se je ves čas ustavljal, pa tudi stalno prižiganje luči in preverjanje  nista ravno pripomogla k našemu spanju. Tako smo v soboto ob 8.00 vsi utrujeni in neprespani prispeli v Truro, kjer nas je pričakal angleški učitelj Chris- ki je prijazno odpeljal našo prtljago do šole. Tam smo imeli odličen zajtrk. Po zajtrku pa smo si izposodili šotore, armaflexe in kuhalnike za naš odpravo, ter prejeli izčrpne informacije kako jih uporabljati. Potem pa so nas naši gostitelji odpeljali domov, kjer smo se namestili v svoje sobe, pojedli kosilo, nato pa smo se vsi zbrali na ogledu vsakoletne rugbyske tekme med šolsko ekipo in lanskimi zaključnimi letniki. Nisem si mislila da je to tako nasilen šport =) potem pa smo nekateri odšli v center mesta, in si privoščili malo nakupovanja. Večer pa smo preživeli na zabavi na prostem.=)

Nedeljsko dopoldne je vsak preživel po svoje. Popoldne pa smo se vsi dobili na bowlingu. Po njem pa so sledile še zadnje priprave na naš podvig.

V ponedeljek ob 9.00 smo se vsi zbrali pred šolo. Naši gostitelji so nam zaželeli lepo in toplo vreme , se poslovili, ter odšli k pouku, mi pa smo se v kombijih odpeljali do starta naše zadnje MEPI odprave. Vreme nam ni bilo ravno naklonjeno, saj je močno pihalo in pršilo, ampak ko smo se ogrele in navadile na nošnjo pelerine, ni bilo več tako slabo. Prvi dan smo hodili pretežno po pašnikih in travnikih, osvojili smo najvišji vrh Cornwalla, srečali veliko ovc, koz, krav konjev… ter  spoznavali prečudovito naravo. V kamp smo prispeli ob 17.30, vsi premočeni, premraženi in lačni. Kamp je bil lep, za razliko od tistih, ki smo jih obiskali v Sloveniji je imel je TUŠE, na WC- jih je igrala glasba, po njem pa so se sprehajale kokoši, purani itd. Po toplem obroku- makaronih, smo si postavili šotore. Čevlje smo si sušili kar na wc- ju pod sušilnikom za roke ;) potem pa smo omagali in prav hitro smo zavili v svoje spalne vreče in odšli spat.

Zjutraj nas je prebudil petelin s svojim kikirikanjem, za nameček pa je bil eden od naših šotorov napaden s strani puranov, kar je kazalo da je zadnji čas da vstanemo in se odpravimo na pot. Bilo je jasno, kar je napovedovalo da bo lep dan. Pojedli smo zajtrk, pospravili šotore in odšli na pot, ki nas je vodila skozi Camel trial, neke vrste sprehajalno in kolesarsko pot, ki je vodila po poti stare železnice. Tam smo srečalo ogromno kolesarjev, ki so nas spraševali   po teži naših nahrbtnikov, in kam smo namenjene.  Čas med hojo smo zapolnile s pesmijo, glasbo in zanimivimi pogovori. Naša navigacija je bila zelo uspešna saj smo drugi dan zaključile že ob 15.00. tudi ta kamp je bil zelo lep. Po že rutinskem postavljanju šotorov in kuhanju smo se nekateri odločili da bi odigrali igro rugbyija. Bilo je zelo zanimivo =) ostali pa so klepetali, si obvezovali žulje,… zvečer je sledila še masaža, nato pa spanje. Tretji dan je  bilo spet slabše vreme, a to ni pokvarilo misli da smo prehodili že pol poti. Pot nas je vodila mimo vetrnic, čez polja in ceste, norih krav vse do morja =). Občutek je bil nepopisen. Naš zadnji camp je imel pogled na morje. Kako romantično =). Ker je bil to naš zadnji dan, ko so si kuhali večerjo smo pojedli vse, le nekaj malega smo prihranili za zajtrk naslednji dan. Igrali smo tarok, in se greli ob preostanku plina. Tokrat smo za spremembo odšli spat malo bolj zgodaj, ko prejšnja dva večera.

Zjutraj smo se prebudili v sončno jutro. Čakal nas je pot ob obali- klifih. Razgled je bil neverjeten=). Vsi smo bili z mislimi že na cilju, zato so se  nam zadnji kilometri že malo vlekli.

Ampak ko smo od domačinov izvedele, da je do cilja le še slabih 10 minut, smo od olajšanja skoraj stekle v cilj. Občutki so bili nepopisni. Da v 4 dneh prehodiš več koz 80 km ni kar tako in ta izkušnja nas je res povezala med sabo. Vsi smo kar prekipevali od veselja, saj smo nazaj grede v kombiju peli kot še nikoli.

Pred šolo v Truru so nas že čakali gostitelji, ki so bili zelo prijazni in razumevajoči, ker so tudi sami že opravili tako odpravo. Zanimalo jih je kako smo preživeli te 4 dni, vreme, in kakšna se nam zdi pokrajina. Potem so nas odpeljali domov, ker smo spet spali v postelji in jedli ne testeninsko hrano (no, vsaj večina).

Zjutraj smo se vsi zbrali v šolski kapeli, kjer pouk vsak petek začenjajo dijaki 4. Letnikov. Tam smo tudi zapeli. Potem pa smo odšli na surfanje na valovih, ki je bilo nekaj posebnega. Po učni uri surfanja in še naslednji uri vaje nam je končno uspelo vsaj nekaj sekund stati na surfu. Res je bilo nepozabno. Morje sploh ni bilo tako mrzlo, kot so nas strašili angleži. Po 3 urah surfanja smo se vrnili v šolo, kjer so nam gostitelji pripravili poslovilno druženje. Naročili so pice, spekli muffine, vendar je večer prehitro minil, saj smo ob 21.30 že imeli avtobus . Poslovili smo se in si obljubili da bomo ostali v stiku, saj smo v teh dveh tednih druženja vsi postali zelo dobri prijatelji.

Nato je sledila nočna vožnja do avtobusne postaje Victoria in nato naprej do letališča Stansted. Tam smo imeli še nekaj časa za nakupovanje nato pa smo se vkrcali na letalo in odleteli proti Sloveniji. Na letališču so nas že čakali starši.

To je bila neverjetna izkušnja, ki je nebom nikoli pozabila, saj sem spoznala neverjetne ljudi in doživele nepozabne stvari.  Zlata MEPI odprava 2012 je bila zakon!

Na tem mestu bi se radi zahvalili obema profesoricama Nevenki Bertoncelj in Alenki Kolenc Krajnik, ki sta nas spodbujali in pripravljali na to zlato MEPI odpravo. Najlepša hvala =)

Mirjam Tolar, 4.a