Zlata odprava MEPI - Cornwall 2011
Mednarodno priznanje za mlade, na kratko MEPI, izvira iz Anglije (uradno pod imenom Duke of Edinburgh's Award ). Sestavljena je iz treh stopenj - bronaste (trije meseci opravljanja veščin, športa in prostovoljstva ter odprava: 24km, dva dni), srebrne (6 mesecev opravljanje veščin, športa in prostovoljstva ter odprava: 48km, 3 dni) in zlate (12 mesec opravljanja veščin, športa in prostovoljstva ter odprava: 80km, 4 dni). Tako se nas je 12 dijakov Gimnazije Škofje Loke podalo še na zadnjo, odločilno odpravo - in kje je boljše zaključiti svoj MEPI, kot v deželi, kjer se je začel?
V petek, 9. 9. 2011 smo odleteli iz Brnika v London. Po dveh urah leta smo polni pričakovanj in veselja stopili na angleška tla. Na letališču smo si privoščili večerjo, nato pa nas je že čakal avtobus. Na žalost ni bil le en, ampak trije, saj do naše destinacije ni bilo direktne povezave. Tako smo po (dokaj) neprespani noči ob 8h zjutraj prispeli v Truro.
Tam nas je že čakal Chris Moncaster, ki nas je s šolskim kombijem prepeljal v šolo, za katero smo mnogi menili, da je izjemno podobna Bradavičarki (Harry Potter). Prevzeli smo šotore, armaflekse in gorilnike, nato pa smo srečali svoje gostitelje. Ti so bivali pri nas v juniju, ko smo skupaj hodili na predodpravi, zato je bilo ponovno snidenje veselo in polno objemov.
Tako smo se škofjeloški Mepijevci za dva cela dneva razšli. Z gostitelji smo počeli različne stvari - ogledovali Cornwall in njegove znamenitosti, surfali, hodili po zabavah, spoznavali nove ljudi, predvsem (in kar je skoraj najpomembnejše) pa smo zelo dobro jedli.
Po lepo preživeti soboti in nedelji smo se v ponedeljek s polnimi nahrbtniki, šotori in vso potrebno opremo in hrano za 4 dni zbrali pred šolo, kjer so nas naložili v kombi in odpeljali na začetek naše odprave.
Prvi dan lahko opišem z eno besedo - vetrovno. Oblečeno smo imeli praktično vse, kar smo prinesli s sabo, saj je bilo zaradi vetra, ki je pihal tako močno, da nas je na čase dobesedno premikal, zelo hladno. V izjemno veselje nam je bil vzpon na najvišji hrib Cornwallla - Brown Willy-ja, ki meri veličastnih 420 metrov. Prav tako ne moremo izpustiti raznih močvirji, ki so zasedala približno četrtino naše poti prvi dan. Samo v moji skupini je dvema uspelo pasti direktno vanje, prav vsi pa smo imeli pohodne čevlje povsem premočene, kar je bilo izjemno ugodno za žulje, ki so se razpasli po naših podplatih.
Po osmih urah hoje smo končno prispeli v kamp, kjer smo se na hitro stuširali, pojedli nekaj toplega in postavili šotore. Vse nas je zaradi utrujenosti hitro zmanjkalo.
Zjutraj smo vstali ob 7h in se začeli pripravljati na pot. Na žalost naša prijateljica zaradi vročine ni mogla nadaljevati poti.
Tako smo se v okrnjeni zasedbi odpravili v drugi dan, v novih 20 km. Vsi smo bili veseli, da močvirji ni več in tako smo hodili po peščenih potkah v suhih čevljih. Na žalost pa je peščena potka kmalu postala dolgočasna, ampak ogromna zaloga čokolade nam je pomagala premagati tudi to oviro. Zvečer v kampu je nastopil čas za oskrbo žuljev. Rekorderki sva bili midve s Tjašo. Skupaj sva jih nabrali okoli 20.
Tretji dan nas je vodil preko gričkov in dolinic vse do morja. Na naši poti smo se poleg vzponov morale soočiti še z eno težavo; ko smo prečkale pašnik so se za nami pognale krave.
Po kosilu, ki je bil isti kot prejšnje dni - instant makaroni z malce sira in juha - smo se skozi drevorede odpravile premagat še 8 popoldanskih kilometrov. Ko smo prispele v kamp, smo bile na koncu svojih moči. Po izjemno obilni večerji z obilno porcijo čokolade in drugih priboljškov se nam je razpoloženje izboljšalo. To noč smo prvič spale, ne da bi se v tesnem šotoru zbudile več kot trikrat.
Četrti dan je bil najlepši dan izmed vseh. Ne le zato, ker smo se približevale dejanskemu cilju, ampak zaradi tega, ker je pot potekala tik po obali, po klifih in po peščenih plažah. Po zadnjem instant obroku makaronov smo imeli v mislih le še okusno, sveže kuhano večerjo, ki nas je čakala pri gostiteljih. Nazadnje smo z veliko volje in truda počasi premagale tudi zadnji kilometer. Občutek, ko sezuješ pohodne čevlje in nogavice, in noge zakoplješ v toplo mivko, je po prehojenih 80km nepopisno dober. Da ne omenjamo izjemnega občutka, ko smo sedeli na plaži in si mislili- Nikoli več, nikoli več - in so nam naše noge veselo pritrjevale, hkrati pa smo se vsi zavedali, da bomo Mepi - vsaj dokler bomo še v srednji šoli - pogrešali. Težko je bilo verjeti, da smo po treh letih zaključili to obdobje našega življenja.
V petek smo se poslovili od svojih gostiteljev in se skupinsko odpravili na surfanje. V valovih smo izjemno uživali, lahko pa se tudi pohvalimo, da nam je šlo tudi pri deskanju zelo dobro.
Popoldne smo imeli prosto, zato smo obiskali Truro in se malce razgledali naokoli. Veselje nekaterih, ko so v svoji roki držali skodelico kave iz Starbucksa, mi bo za vedno ostalo v spominu.
Nočna vožnja do letališča je minila mirno, prav tako čakanje na letalo naslednji dan, tako da naši mentorici Mateji Prevodnik Mayland in profesorici Alenki Krajnik nismo povzročali skrbi.
Ko smo v soboto zvečer prileteli na Brnik in nahrbtnike odložili v prtljažnik avtomobila, smo vsi vedeli, da se bomo vedno spominjali Cornwalla kot nekaj najboljšega v srednji šoli. Navsezadnje, kdo od vas pa lahko prehodi 80 km s 15-kilogramskim nahrbtnikom in se pri tem noro zabava?
No, mi smo se. Ana, Ana, Eva, Kalina, Katja, Lia, Maja, Martin, Tina, Tjasa, Uršula in Špela. Zlati mepijevci 2011. Če lohk mi, lohk vsi! (ali pa mogoče ne)
Špela Poljanšek, 4.c
