Klasiki obiskali Rim in Pompeje

Stari rek pravi, da vse poti vodijo v Rim. In tudi naša nas je popeljala v nekdanjo prestolnico slavnega rimskega imperija, ki je za čas svojega obstoja obsegal ozemlja okoli Sredozemskega morja, svoje lovke pa so Rimljani razširili celo do dežel Severne Afrike in Zahodne Azije. Nestrpni in polni pričakovanj smo se dijaki treh generacij klasičnega oddelka v zgodnjih jutranjih urah 22. aprila iz Škofje Loke podali na dolgo pričakovano pot proti italijanski prestolnici.

Odkrivanje zapuščine preteklosti smo otvorili z obiskom najmanjše državice na svetu- papeške prestolnice Vatikana. Na trgu sv. Petra so nas iz vseh strani pozdravili mogočni stebri, ki objemajo elipsasto oblikovani trg. Po mnenju mnogih umetnostnih zgodovinarjev naj bi ti predstavljali na široko odprte roke Rimokatoliške cerkve, ki vabi vernike. Pozornost nam je kmalu vzbudilo eno največjih in najbolj znanih renesančnih arhitekturnih umetnin, Bazilika svetega Petra. V njeni notranjščini se nahajajo znameniti Vatikanski muzeji, eni največjih na svetu. Sledilo je samostojno raziskovanje bogate notranjščine bazilike, že na samem začetku Muzejev pa nas je prijetno presenetila Michelangelova slovita Pieta, edino delo, pod katerega se je italijanski mojster, oče marmornatega Davida, tudi podpisal.

Z »Večnim mestom« smo se pobliže spoznali skozi številne trge, kjer domujejo več stoletij stare dragocenosti, ki vsako leto, znova in znova, privabljajo turiste z vseh kotičkov sveta. Navonski trg z Berninijevo Fontano štirih rek, ki je navdihnila Robbov Vodnjak treh kranjskih rek v Ljubljani, mogočni Panteon, ki je kljub svoji impozantnosti deloval nekoliko utesnjeno med okoliškimi kasnejšimi gradnjami. Za piko na »i« smo prvi dan rimskega popotovanja ovekovečili še z obiskom Fontane di Trevi, največjega baročnega vodnjaka v samem mestu, kamor smo za srečo, kot velja tradicija, vrgli kovanec.

Naslednji dan smo potovali še globlje v preteklost in začutili prestolnico, kakršna je bila v času starih Rimljanov. Za začetek smo se spustili več dvajset metrov pod zemeljsko površje in se sprehodili skozi Kalistove katakombe, poslednje domovanje nekaj šestdeset rimskih papežev. Iz temine smo se znova dvignili na površje in se iz oči v oči znašli z najbolj prepoznavnim simbolom mesta- rimskim Kolosejem. Široko odprtih oči smo se povzpeli na sam vrh amfiteatra, kjer so se med drugim bili krvavi spopadi med gladiatorji in divjimi zvermi in tako zabavali rimsko ljudstvo. Koloseju je sledil ogled Konstantinovega slavoloka, svoje znanje rimske umetnosti pa smo še nadgradili z ogledom Makscensijeve bazilike in številnih rimskih forumov. Dan smo okronali z vzponom na enega od sedmih rimskih gričev, Kapitol, od koder se je razprostiral dih jemajoč pogled na mesto. Sledil je sprehod do ostankov nekdanjega Cirkusa Maximusa, starorimskega prizorišča konjskih dirk. Rimu smo pomahali v slovo- do naslednjič.

Naša italijanska pustolovščina pa se tukaj še ni končala- po Apeninskem polotoku smo se spustili še nekoliko nižje in prispeli v Neapelj. Če je bil drugi dan v Rimu zgodba o izjemnih dosežkih starih Rimljanov, zgodba o življenju, je bil vzpon na mogočni ognjenik Vezuv opomnik na katastrofo, ki je pustila črni madež v staroveški zgodovini. Z vrha vulkana se je razprostiral slikovit pogled na Neapeljski zaliv in otok Ischio, no, vsaj za tiste, ki smo se nanj povzpeli pred prihodom oblakov. Gosta koprena, ki je zajela krater vulkana nas je opomnila na dan, ko se je speči velikan leta 79 našega štetja prebudil in pod seboj pokopal mesto Pompeje ter nič kaj sluteče ljudi zamrznil v toku časa. Ogled Pompejev in raziskovanje njegovih uličic nam je dalo vedeti, da kljub katastrofi mesto še zdaleč ni mrtvo- morda je od vseh ostalin starih Rimljanov še najbolj živo, zgolj vstalo iz več stoletnega spanca pod vulkanskim pepelom. Tako je kljubovalo toku časa in mu vztrajno kljubuje še danes.

V živo videti zapuščino starih Rimljanov, se sprehoditi po forumih, kjer so se nekoč zbirali politični veljaki, pa tudi čisto običajni plebejci, se povzpeti na ognjenik, ki je terjal toliko življenj, je nedvomno neprecenljiva izkušnja. Učne ure kulture in civilizacije pri pouku latinščine so tako pridobile nove razsežnosti, nove podobe, rimski cesarji, ujeti v marmornato bledih podobah samih sebe so dobili nove, žive obraze. Če je verjeti reku, da prav vse poti vodijo v Caput Mundi, nas bo pot v prihodnosti zanesljivo še kdaj zanesla tja.

Nives Košnjek, 3. b

Fotografije: Amadej Zalokar, 2. b